Poslovna cona Komenda

Želite kljub slabemu vremenu opraviti svoj vsakodnevni sprehod? Seveda, če le preveč ne treska in ne padajo prekle z neba. Saj nismo iz sladkorja, radi rečemo. Pa je vseeno lažje govoriti kot narediti. Komu pa se da prebijati z dežnikom čez blato in luže? Tukaj je ideja, kako stranske učinke vsaj malo omiliti. Seveda, sprehod po asfaltu, ampak tam, kjer nas ne bodo še dodatno zalivali mimo vozeči avtomobili. Dobra ideja je Poslovna cona Komenda, ki se pravzaprav nahaja v kraju Žeje pri Komendi.

dez0

Naše izhodišče je cesta Mengeš – Kranj. Če prihajate iz nasprotne smeri, torej Kranj – Mengeš, boste napotke temu ustrezno prilagodili. V kraju Moste pri Komendi zavijete levo za smer Vodice, vozite še 2 km in ste na cilju. Iz gorenjske avtoceste je dostop iz izvoza Vodice, naravnost skozi Vodice proti Komendi in tudi tukaj boste na cilju po približno 2 km vožnje.

dez4Tistega dne sem takoj po sprehodu takole opisal svoje občutke: Danes sem bil nad izbiro cilja prijetno presenečen. Zunaj dež, mokra trava, blatne poti, … izbral sem seveda asfalt. Pot me je zanesla v poslovno cono, ki je v nastajanju in še na tri četrt prazna. Vse skupaj je v naravi, ob robu gozda, kompleks pa neverjetno obsežen. Stavb še ni prav veliko, je pa izredno lepo zgrajena infrastruktura – široke ceste s pločniki, krožišči, prehodi za pešce, cestnimi svetilkami in danes na deževni praznični dan – nikjer nikogar. Prehodil bi lahko deset km, pa ne bi srečal žive duše.

Čez deset let bo tukaj verjetno popolnoma drugačna slika. Kakorkoli že – tam ob robu gozda, v tisti prelepi in mirni stavbi, ki jo bodo pričeli graditi … tista steklena vogalna pisarna v prvem nadstropju, ki gleda proti gozdu … tista je moja …

dez2

Zanimivo je marsikje na spletu  prebrati, kaj se je s tem kompleksom pred leti dogajalo. Zgodba ni ravno lepa, je pa tipična slika splošne družbene klime, ki se nam dogaja v Sloveniji zadnji dve desetletji. Preberite si recimo le članek v časopisu Dnevnik  in hitro vam bo jasno, kaj imam v mislih.

dez3

Če pa kdo nikakor ne mara asfalta, je v deževnem vremenu lahko prav prijeten sprehod tudi v naravi. Le svoj zorni kot moramo ustrezno naravnati. Tudi ta podvig sem že uspel spraviti skupaj, takrat pa sem zapisal takole:

Poznate koga, ki mu tega ni treba, pa se kljub temu odpravi na sprehod v najhujšem nalivu? Gotovo je padel na glavo. Jaz ga od danes naprej poznam.

dez1

Moj današnji cilj je bil sprehod v dežju. Da bi bila zadeva kar se da težka, sem potrpežljivo čakal, da je dež prešel v naliv in se odpravil. Zadal sem si cilj, da na sprehodu zdržim 30 minut. Oprema – nič posebnega, le malo večji dežnik mi je delal družbo. Na začetku sprehoda sem čutil vsako kapljo, ki je padla name in mi prodirala skozi obleko. Kmalu pa me vse to sploh ni več motilo. Kakšni užitki, kakšen mir. Nikjer nikogar, hvala bogu, da na svetu obstaja(m)jo zapečkarji. Le vrane so se mirno družile po drevesih in kozolcih. Njih dež ni motil, pa to sploh niso bile bele vrane. Po 15 minutah, ko bi se moral obrniti, mi kaj takega še na misel ni prišlo. Preveč čudovita izkušnja se mi je dogajala. Zdaj vem, zakaj se majhni otroci s takim veseljem mečejo v največje luže. Verjetno sem nekoč to že vedel, a so me uspešno prevzgojili … Premočena obleka in obutev sta po tem podvigu šla v pranje in sušenje, lastnik pa pod tuš.

Ne pravijo zaman, da se najlepše stvari dogajajo izven cone našega udobja, le izstopiti moramo iz te cone.

Comments are closed.